Tema: Majda Senica Vujanovic - Tekstovi Pesama

Cas umira

čas umira,
čas se ustavlja,
počasi, tiho
oko se poslavlja.
Posvečeno telo
vene, usiha.
človek čist,
lahkoten,
se duša oddvaja,
v tišino,
v vsevednost,
v prabit se spaja.
V tisoče mavric
svetloba prehaja,
čas umira,
dih zastaja.

Eva z jabolki

Ponujaš jabolko,
še rosno,
prepovedan sad,
kraljica nebes,
ljubezni.
Plod drevesa,
nad katerim je
senca prepovedi.
Jabolko.
Roka tvoja
zažge,
podžge.
Kaj je dobro?
Kaj je zlo?
Jabolko vedenja.
Jabolko,
ki si ga utrgala
to jutro
na tujem
vrtu.

Dotik

Dotik svežine,
dotik sinjine,
je slajši,
ko v sanjah
se spominjam
najine mladosti,
najinih poti.
V vetru, soncu, dežju,
božam
drevje, liste
prvih pisanih strani.

Klopotčeve pesmi o vinu in nebu

čujete
vetrovno pesem svečano?
Davno odležano vino
te poji.
V sanjah prepletaš
ljubezen in tajne.
Stočejo
ustav goricah.
Kladivo tolče v srce.

- - -

Vinska kraljica
šušteča rdečina -
tančina listov,
jagode polne v obline.
Natočiš iz duše -
kapljice rožne,
žive globine.
Pesem v vino,
vino v pesem -
ljubezen, ljubezen.
Vinska kraljica -
krona iz trsa,
vrček ila...

- - -

Samo ti veš
vinsko skrivnost,
nebo,
v odmevih daljave.
Marija,
v tvojih rdečih čeveljcih
tavam...
Bosa sem, čevlji razklani.
Kje si, trta čudežna?
Oblak ob oblačku -
v nebes
razlita rujnina.

- - -

Daleč v dalje
klic odmeva -
vinski hrami,
zvezde nasmejane.
Kupe kelihi so
brat ob bratu.
Jagnje belo,
beli prti, venčki.
Duša poje,
blagoslavlja:
blagor, mir deželi!

- - -

Perutnice moje -
sinje sonce in valovi.
Trta posvečena.
Ti si ptica,
neizsanjan virček.
Luč zakrita si
v hvalo zemlje in neba.
Duh plamteči
v kaplji vina.

- - -

Klopotec pijan
muškata, pinota -
sijaja cvetice
nežnega vina.
Od vzdihov vinograda
polne rujnine -
se kladnja počasi
bogati jeseni.
Zateglo še enkrat -
po-či-tek ... ze-le-ni...

- - -

Štejem, preštevam
sončne minute:
v sladkobo, sladkobo
rožica božja.
Napeti grozdi
strmine dišavja,
kaplje šumijo v potoke,
v morja...
Resnica je vino -
vino kraljica
dišeča,
zeleno-čista.
Štejem, preštevam
vrče in čaše -
kipijo v cvetje.
Kralj vina,
pokleka kraljica.

- - -

Preštevaš med trtami
čaše:
rumeno-zelene,
ledenodišeče -
svetleče kot sonce.
Udarjajo strune,
vrtijo peresa.
Kladiva, kla-diva,
vino je polno,
v vetru duša zapleše.
Vrti se zemlja,
vrtijo se griči, oblaki.
Strmina, str-mi.na.

- - -

Trtica mati -
gorice premile,
kako vas slavimo -
s solzami,
zdravicami,
vzdihi duše tišine...
Trsek se vije
v sladko opitost.
Zahvaljen za zemljico -
trs domačije!

- - -

Včasih kot dete zastočeš,
v hipu
zavriskaš prešerno, mladostno.
Počasi preudarno
in nežno ljubeče -
krilo matere, sestre
in ljubice žene.
V kapljice, čaše, v kupice,
kap-lji-ce, ča-še, ku-pi-ce...

- - -

So strune daljnega zvona?
Zemlje odmevi?
Tenki, visoki v zvezde
in lunin škrlat?
Težka črnina, kladivo brona
in mehka čuječnost
napita od znoja in
sončne penine.

Lent v ognju poletja

Se sonce vzpne
najvišje,
ljubezen zazori.
Med zvezde
se selimo,
med duhove, lune
in kresnice —
blagi, krotki
na obali zlate reke.
S krili plahutajo
melodije sinje,
Drava se leskeče,
morja,
daljni oceani.
Kot ptice smo,
poletne rože,
valčki in valovi.
Maribor se ziblje,
prazničen
kresuje.
V izvirih strun
mladosti,
spev svetlobe lije.
Nazdravimo
zase, za vse, za svet,
za novo zarjo
v tisočletje

Žalne tančice

Žalne tančice so prekrile
kot lahne meglice
mojo dušo, telo.
Prepredle so misli,
besede in roke in
dlani in pretoke moči.
Tebe, moj dragi,
že dolgo več ni.
Samotna lebdim
v svitu noči.
Sveča dogoreva,
bližina smrti,
koprena sanj
se poigrava v tišini.
Zori najina ljubezen,
zorijo vezi, spomini.

Ne jočem več

Ne jočem več,
že dolgo ne.
Sem te s solzami
pokropila,
posrkala sem tvojo bol
in tvoje solze vase.
Sedaj si zemlja,
a jaz sem kamen,
sem v duši
vse ti odpustila.