Predsmrtnica
Svatko će se domoći svog cilja,
samo ga ja ne ću doseći…
Prepun ognja, pun sila
neiskorišten u grob ću leći.
Oganj je da bi mi grudi žgao,
i ne će sve smoći ižgati,
bez umora, ja bih rado zaspao tada,
i ne ću moći zaspati.
Predsmrtnica
Svatko će se domoći svog cilja,
samo ga ja ne ću doseći…
Prepun ognja, pun sila
neiskorišten u grob ću leći.
Oganj je da bi mi grudi žgao,
i ne će sve smoći ižgati,
bez umora, ja bih rado zaspao tada,
i ne ću moći zaspati.
Robijaši
Putem crni jablani
kao udovice u crno zavite —
njihove kosturne ruke
žućkaste
kao grane zapuštene.
I ma kud krećemo,
krećemo kao u potpunu redu,
kao kažnjenici
usred nevidljivih stražara.
Idemo i umiremo,
ali moramo ići,
biti poniženi, prebiti,
i dobro je što imamo
mnogog vraga drugara.
Sjeta
Miriše zlatno voće.
Slamnati krovovi
kao zgrbljeni starci.
I samotni u polju
sivi zidovi,
a još samotniji
crni lugovi.
Tamo iza vrtova
sunce tone.
Žalosni psi gone
stranca i laju.
I ponovo usnu.
Večer je kao
zlatni lijes.
Lezimo u nj.
Starci
Starci, kažete nam,
starci, bolni i crnogledi,
starci u hodu,
u smijehu, u besjedi…
Tko je bio
koji nam prerano dao spoznati?
Gle, kako žalosno gleda ovaj konj!
Mati, mati, o mati!
Žalosne su slike prolazile kraj nas
svaki dan; svaki dan
vojnici su umirali, konji umirali;
plakasmo; utaman.
Sada su ove riječi bez suza,
riječi kao mrtvi slapovi
naša mladost potrošena,
naša sjećanja grobovi.
Ekstaza smrti
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele – (vse je ekstaza!) -
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletj,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
A, iz oblaka večernega (zadnjega
sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ludje pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.
In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji…
Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?
Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.
Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.
Trenutno 1 korisnika pregleda ovu temu. (0 članova i 1 gosta)
Bookmarks